Licence¶

Nekaj trenutno obstoječih licenc za "avtorsko delo", intelektualno delo in podobne kreacije bi lahko poskušali uvesti v naš sistem. Licenco lahko (mora) dodeliti prva oseba, ki predmet vnese v sistem (to osebo se potem navaja kot 1. lastnika). Vrste licenc bi lahko bile razdeljene v tri skupine in bi bile naslednje:

VERIŽNO LICENCIRANJE (1. lastnik preda predmet 2. lastniku, ta potem 3. in tako dalje...)

• Potrošni material (naslednji lastnik nima nobenih obvez)
• Odprta licenca (naslednji lastnik lahko s predmetom naredi karkoli, meddrugim pa mu lahko dodeli novo, strožjo licenco)
• Izposoja za nedoločen čas (naslednji lastnik lahko predmet koristi, nato pa je dolžen izdelek ponuditi drugim)
• Izposoja za določen čas (podoben sistem, kot ga imajo knjižnjice - omogoča rezervacije v naprej)

ZVEZDASTO LICENCIRANJE (1. lastnik posodi predmet 2. lastniku, ta ga potem vrne nazaj 1. lastniku)

• Izposoja za nedoločen čas (ko 2. lastnik konča z uporabo predmeta ga vrne)
• Izposoja za določen čas (podobno kot sistem knjižnjic)

LICENCIRANJE STORITEV

• Storitev (brez licence)

Za vse licence bi veljala prenosljivost. Kršenje licenčnih pogojev bi se poskušalo kaznovati z minus točkami pri točkah zaupljivosti uporabnika ali izključitvijo iz sistema pri večjih kršitvah.

K resnosti vsega skupaj bi močno pripomogla vezava uporabniškega računa na realni naslov stalnega prebivališča in ne samo na e-mail naslov (podobna rešitev kot jo uporablja eBay). Uporabniki bi tako ob registraciji še po pošti prejeli aktivacijsko kodo, preko katere bi postali 'potrjeni' uporabnik in bi si lahko začeli izposojati predmete, koristiti storitve in vnašati lastne predmete v sistem.

Licenc po dodelitvi naj ne bi bilo mogoče razveljaviti, lahko pa bi ponudii možnost menjave licence na strožjo (ne pa na bolj odprto). Če se predmet pri n-tem lastniku uniči, ga ta mora slikati in v sistemu označiti kot 'izrabljenega', kar mora 1. lastnik potrditi. Enako velja pri izgubljenih predmetih, le da se jih označi kot 'izgubljen'e, kar pomeni da še zmeraj lahko najditelj predmet vrne v sistem.

Predmete bi se lahko opremilo s preprostimi nalepkami / listki, na katerih bi pisalo da gre za predmet našega sistema in na katerem bi bila QR koda (2D črtna koda, zdaj ultra-popularna) z naslovom na spletno stran predmeta v našem sistemu (npr. http://www.ime-sistema.org/item/f87s63 <- primer URL-ja, ni obstoječa spletna stran).